Izsledki raziskav potrjujejo splošno prepričanje, da spominske funkcije s starostjo pešajo. Upad spomina je odvisen od različnih okoliščin in ne zajame vseh spominskih funkcij enako izrazito. Starostniki imajo dokazano težave s pozornostjo, z zmanjšanjem reakcijske hitrosti in kapacitete kratkoročnega spomina. Prav tako imajo včasih težave s priklicem informacij, ki so jih shranili v dolgoročnem spominu (shramba neomejenih zmogljivosti in neomejenega trajanja). Pogosto se ne morejo spomniti določenega podatka (imena, dogodka), a jim ga po daljšem premisleku uspe priklicati v spomin.

Starostniki imajo slabši epizodični spomin (spomin na pretekle dogodke, ki so se človeku zgodili), manj pa imajo prizadet semantični spomin (spomin na podatke, ki niso vezani na prostor in čas) in povsem ohranjen proceduralni spomin (znanje o tem, kako izvajati določene procese, od gibalnih do umskih veščin).

Prave motnje spomina so pri starostnikih največkrat prvi znak resnih težav, ki jih je treba zdraviti tudi z zdravili in se pri veliki večini bolnikov postopoma slabšajo. Vsekakor pa je pomemben podatek, da se pri nekaterih bolnikih težave s spominom in drugimi spoznavnimi (kognitivnimi) sposobnostmi z leti ne povečujejo in se nikoli ne razvije demenca, pri drugih pa težave sčasoma celo minejo.

Vir: Šešok S., Spomin – Kaj je to in kako deluje? Zdrav Vest 2006

Več o tem si lahko preberete na: http://www.bistrinaspomina.si/

Pridobljeno dne: 28.11.2012